Nazadnje dobičkonosno, prej likvidirano
Izgube zaradi dnevnega poravnavanja in višje zahteve po zavarovanju lahko izčrpajo razpoložljivi denar, preden se dolgoročna teza razplete.
Konceptualna ilustracija, ne dejanski tržni podatki. Oznake diagrama lahko uporabljajo ločen poenostavljen primer, drugačen od študije primera.
Izhodišče
Hipotetičen izobraževalni primer, ne priporočilo za izvedene finančne instrumente. Spodnje pogodbe, ravni kritja, cene in pogoji računa so izmišljeni in ne opisujejo trenutnega borznega produkta. Theo ima 15.000 $ namenskega trgovalnega kapitala in kupi tri izmišljene indeksne terminske pogodbe pri 4.000. Vsaka pogodba ima množitelj 5 $ na indeksno točko. Osredotoča se na zahtevano začetno kritje 9.000 $ in preostalih 6.000 $ šteje za udobno rezervo.
Izpostavljenost je večja od pologa
Vsaka pogodba predstavlja 4.000 × 5 $ = 20.000 $ nominalne izpostavljenosti. Tri pogodbe zato predstavljajo 60.000 $, štirikratnik Theovega lastnega kapitala na računu v višini 15.000 $. Predpostavljeno začetno kritje je 3.000 $ na pogodbo, vzdrževalno pa 2.500 $. Odprtje treh pogodb rezervira 9.000 $ zavarovanja, vendar gospodarska izpostavljenost ostaja 60.000 $. Kritje je polog za zagotovitev izpolnitve obveznosti, ne nakupna cena ali največja izguba.
Pri linearni dolgi poziciji v terminskih pogodbah vsak premik za eno točko spremeni lastni kapital za tri × 5 $ = 15 $. Padec za 100 točk zato stane 1.500 $. Izobraževalno gradivo CME razlikuje med začetnim in vzdrževalnim kritjem ter pojasnjuje, da se zahteve glede kritja lahko spreminjajo s tveganjem. Natančne ravni in postopki posrednika v tej zgodbi so hipotetični; dejanski trgovec mora preveriti množitelj pogodbe, postopek poravnave, posrednikove lastne zahteve in politiko likvidacije.
Najprej pride tržna izguba
Indeks pade s 4.000 na 3.650, torej za 350 točk. Theo izgubi 350 × 15 $ = 5.250 $, kar lastni kapital računa pred pristojbinami zmanjša na 9.750 $. Po prvotni predpostavki vzdrževalnega kritja tri pogodbe zahtevajo 7.500 $, zato lastni kapital ostaja nad to ravnjo. Theo je pomirjen, ker še ni prestopil praga vzdrževalnega kritja. Toda njegova prosta zmogljivost je manjša, pozicija pa ostaja izpostavljena še enemu neugodnemu premiku.
Izguba ni zgolj oznaka na grafu. Terminske pogodbe se prevrednotujejo po tržni vrednosti, denarni tokovi ob poravnavi ali spremembi variacijskega kritja pa lahko v skladu z veljavno ureditvijo ustvarijo takojšnje potrebe po financiranju. Pomembne so lahko tudi posrednikove kontrole tveganja znotraj dneva. Načrtovani prenos z drugega računa morda ne prispe pravočasno. Gospodarsko vprašanje je, ali je uporabno zavarovanje na voljo, ko je zahtevano, ne pa, ali ima Theo nekje drugje dovolj nepovezanih sredstev.
Nato se zahteva poveča
Predpostavimo, da volatilnost povzroči izmišljeno povečanje vzdrževalnega kritja na 4.000 $ in začetnega kritja na 4.500 $ na pogodbo. Vzdrževalno kritje za tri pogodbe zdaj znaša 12.000 $, kar Theov lastni kapital 9.750 $ presega za 2.250 $. Če izmišljeni posrednik zahteva obnovitev do nove začetne ravni, je cilj 13.500 $, potrebni znesek pa 3.750 $. Zgolj navedba »poziva k dopolnitvi kritja« bi prikrila, kateri prag določa potrebo po financiranju.
Predpostavimo, da Theo ne more dodati sredstev in zapre eno pogodbo pri 3.640. Ta dodatni premik za deset točk pred zaprtjem vpliva na vse tri pogodbe in stane še 150 $. Po skupni pristojbini za zaprtje 20 $ ostane 9.580 $ lastnega kapitala. Preostali pogodbi zahtevata 9.000 $ na novi začetni ravni, kar pušča le 580 $ nad tem merilom. Zmanjšanje pozicije odpravi ta konkretni primanjkljaj, vendar pusti ozko rezervo; že nastalih izgub ne izniči.
Drugi padec preizkusi preostalo rezervo
Indeks nato pade s 3.640 na 3.580. Dve pogodbi izgubita 60 × 10 $ = 600 $, kar lastni kapital pred nadaljnjimi pristojbinami zmanjša na 8.980 $. To je pod začetnim merilom 9.000 $, vendar nad vzdrževalno ravnjo 8.000 $. Ali sledi nova zahteva, je odvisno od dejanskih pravil posrednika; ta primer namenoma ločuje praga, namesto da bi ob vsakem padcu pod začetno kritje razglasil likvidacijo.
Če trg namesto tega preskoči na 3.400, preden Theo lahko ukrepa, preostala pozicija od ravni 3.640 izgubi 240 × 10 $ = 2.400 $, pred dodatnimi izstopnimi stroški pa ostane 7.180 $. To je pod predpostavljeno zahtevo vzdrževalnega kritja 8.000 $. Poznejša rast do 4.100 ne bi pomagala računu, ki je bil prisiljen zapreti pozicije pri nižjih cenah. Napoved končne cene ne more nadomestiti analize poti denarnih tokov.
Primerjaj manjšo velikost in predpostavke financiranja
Začetek z eno pogodbo bi ustvaril 20.000 $ nominalne izpostavljenosti. Prvi padec za 350 točk bi stal 1.750 $, pred pristojbinami pa bi ostalo 13.250 $. Nova začetna zahteva 4.500 $ bi pustila 8.750 $ nad to ravnjo. To nikomur ne določa primerne velikosti pozicije; zgolj prikazuje, kako manjše število pogodb pri enakih vhodnih podatkih spremeni tako tržno izgubo kot zahtevo po zavarovanju. Zmanjšala bi se tudi priložnost za dobiček ob ugodnem premiku.
Theo ločuje tudi običajne borzne terminske pogodbe od trajnih kriptopogodb. Slednje lahko vključujejo periodična plačila financiranja, drugačne odbitke vrednosti zavarovanja, likvidacijske mehanizme posameznega prizorišča in skrbniška tveganja. Ta primer ne prenaša formule financiranja trajne pogodbe na borzno terminsko pogodbo. Ne glede na instrument mora delovni list pred poslom skupaj modelirati neugodne cenovne premike, višje zahteve po zavarovanju, pristojbine in časovno razpoložljivost denarja. Dodatno zadolževanje za izpolnitev poziva bi dodalo novo obveznost financiranja, ne odpravilo osnovnega tveganja.
Skupaj financirajte izgubo in novo kritje
Padec za 350 točk ob multiplikatorju 5 USD povzroči izgubo 1.750 USD na pogodbo. Nato je za vsako potrebno novo začetno kritje 4.500 USD. Obe potrebi morata biti pokriti z istimi 15.000 USD. Skupni preizkus dopušča dve celi pogodbi, ne petih, ki bi jih nakazovalo samo prvotno kritje ob odprtju.
n × (350 × 5 + 4 500) ≤ 15 000; n ≤ 2.4 → 2
Dve pogodbi izgubita 3.500 USD, tako da ostane 11.500 USD kapitala ob novem kritju 9.000 USD: rezerva 2.500 USD pred stroški. Kritje ni druga trgovalna izguba, temveč vezani kapital. Dodaten padec, višja zahteva ali zgodnejši plačilni rok lahko ta pogojni finančni načrt še vedno naredita nezadosten.
Kje se sklepanje zalomi
Obravnavanje kritja kot največje izgube
Množitelj pogodbe določa cenovno izpostavljenost; polog zgolj podpira izpolnitev obveznosti.
Predpostavljanje nespremenljivih zahtev
Višja volatilnost lahko sovpada tako z izgubami kot z večjimi zahtevami po zavarovanju.
Zanemarjanje časa prenosa
Sredstva zunaj računa morda ne postanejo ustrezna denarna sredstva, preden posrednik ukrepa.
Preizkusi odločitev, ne spomina.
Dve izmišljeni pogodbi imata množitelj 10 $. Trg pade za 80 točk, začetni lastni kapital je 9.000 $, pristojbine pa 40 $. Novo začetno kritje znaša 4.000 $ na pogodbo. Koliko dodatnega lastnega kapitala bi račun obnovilo na to raven?
Prikaži rešitev
Cenovna izguba je 2 × 10 $ × 80 = 1.600 $. Po 40 $ pristojbin je lastni kapital 9.000 $ − 1.600 $ − 40 $ = 7.360 $. Nova začetna zahteva je 2 × 4.000 $ = 8.000 $, zato je primanjkljaj 640 $. Ali in kdaj bo ta polog zahtevan, je odvisno od pravil vzdrževalnega kritja in posrednikovih lastnih pravil, ki jih je treba navesti ločeno.