Proračuni tveganja: razporejaj negotovost, ne le dolarjev

Razporejanje kapitala se razlikuje od razporejanja tveganja

Portfelj z enakimi denarnimi deleži praviloma ne razdeli tveganja enakomerno. Nestanovitno sredstvo lahko prevladuje pri nihanjih, čeprav prejme enak denarni delež kot mirnejše sredstvo. Nasprotno lahko majhno kritje za izvedeni instrument podpira veliko izpostavljenost. Kapitalske uteži povedo, kam je denar razporejen; prispevki k tveganju povedo, kako pozicije vplivajo na izbrano merilo tveganja portfelja.

Najprej poimenuj to merilo. Prispevki k nestanovitnosti, izgubi v scenariju in padcu vrednosti niso zamenljivi. Portfelj, optimiziran za eno merilo, je lahko pri drugem videti koncentriran. Učni načrt razdelitve tveganja naj opredeli cilj in tveganja, ki jih namenoma ne zajema, namesto da enako tveganje obravnava kot univerzalno uravnoteženo stanje.

Mejni prispevek pojasni medsebojni vpliv

Pri analizi na podlagi nestanovitnosti mejni prispevek pozicije odraža, kako majhna sprememba njene uteži spremeni skupno nestanovitnost portfelja. Če to občutljivost pomnožiš z njeno utežjo, pri običajni gladki, homogeni zasnovi dobiš sestavni prispevek. Vsota teh sestavin je nestanovitnost portfelja, vsota preprostih samostojnih nestanovitnosti pa praviloma ne.

Rezultat določa kovariančna matrika. Pozicija ima lahko negativen prispevek, če po modelu izravnava druge izpostavljenosti. To ne pomeni, da je instrument sam po sebi varen ali vedno dobičkonosen; pomeni, da v okolici trenutnega portfelja zmanjšuje to konkretno ocenjeno merilo. Velike spremembe uteži ali razmerij v stresnih razmerah lahko sklep spremenijo.

Volatilnost portfelja je σp = √(wᵀΣw), kjer w vsebuje uteži, Σ pa kovariančno matriko. Pri neničelni volatilnosti je mejni prispevek pozicije i enak (Σw)i / σp. Zmnožek z wi da komponentni prispevek. To je lokalna občutljivost: nakup, financiran s prodajo druge naložbe, spremeni dve uteži.

Obratna volatilnost je le posebna bližnjica

Razporeditev obratno sorazmerno z nestanovitnostjo daje večje kapitalske uteži manj nestanovitnim sredstvom. Pri dveh nekoreliranih sredstvih ob ustreznih utežeh izenači njuna prispevka k nestanovitnosti. V večjem koreliranem portfelju uteži, obratno sorazmerne z nestanovitnostjo, ne zagotavljajo enakih prispevkov k tveganju, saj je pomemben vzorec medsebojnih razmerij.

Bližnjica tudi predpostavlja smiselno merjenje nestanovitnosti. Zastarela vrednotenja, omejena zgodovina ali obdobje zadržane spremenljivosti lahko ustvarijo zavajajoče nizke ocene in preveliko razporeditev. Zahteva po najmanjšem številu opažanj, omejitve izpostavljenosti in alternativne stresne predpostavke lahko razkrijejo krhkost, ne odpravijo pa osnovnega problema ocenjevanja.

Finančni vzvod in ponovno uravnoteženje ustvarjata dodatna tveganja

Mešanico z nizko nestanovitnostjo je mogoče povečati s finančnim vzvodom, da doseže ciljno raven modeliranega tveganja. To doda stroške financiranja, zahteve po zavarovanju in možnost prisilnega zmanjševanja vzvoda. Portfelj lahko postane ranljiv prav takrat, ko nestanovitnost naraste in modeli zahtevajo manjšo pozicijo. Prodaja med tržnim stresom je lahko draga in operativno zahtevna.

Ponovno uravnoteženje ni brezplačno. Pogoste prilagoditve šumnim ocenam nestanovitnosti lahko ustvarjajo promet brez pomembnega izboljšanja nadzora tveganja. Pred ocenjevanjem določi urnik ali tolerančne pasove in vključi stroške prehodov med razporeditvami. Gladek zgodovinski preizkus z dnevnimi utežmi brez trenj ni dokaz, da je enako razdelitev tveganja mogoče ohraniti na dejanskih trgih.

Vzdržuj več omejitev namesto enega optimizatorja

Praktičen okvir lahko združi modelirano razdelitev tveganja z omejitvami koncentracije, finančnega vzvoda, likvidnosti in nasprotnih strank. Te omejitve lahko preprečijo matematično enake prispevke, kar ni nujno pomanjkljivost. Predstavljajo tveganja, ki jih glavni cilj ne zajame, ali negotovost vhodnih podatkov.

Poročaj o ciljnih in dejanskih prispevkih ter spremembah ocen, ki so sprožile ponovno uravnoteženje. Preizkusi scenarije, v katerih pomemben vir razpršitve preneha razprševati tveganje. Koristen rezultat je razložljiv postopek razporejanja z vidnimi kompromisi, ne estetsko enak nabor odstotkov. Optimizator ne more odločiti, koliko negotovosti si človek lahko privošči; le pretvori podani cilj in omejitve.

Proračun tveganja beri skupaj s predpostavkami

Dve nekorelirani naložbi z enakima utežema in volatilnostma 20 % ter 10 % dajeta približno 11,18-odstotno volatilnost portfelja. Prispevka sta 8,94 in 2,24 odstotne točke, relativna deleža pa 80 % in 20 %. Odstotna točka volatilnosti ni enaka odstotnemu deležu celotnega tveganja.

Če se volatilnost prve naložbe podvoji ob istih utežeh in ničelni korelaciji, njen tehtani člen variance naraste na 0,0400 proti 0,0025 druge. Delež tveganja doseže približno 94,1 %. Kapital je razdeljen enako, ocenjena porazdelitev tveganja pa ni več ista.

Neomejeno ciljanje volatilnosti pri cilju 12 % in oceni 8 % da množitelj izpostavljenosti 1,5. Če ocena naraste na 16 %, je množitelj 0,75. Prehod zahteva dejansko zmanjšanje pozicij. Stroški, zavarovanje in omejitve vzvoda lahko preprečijo doseganje cilja.

Loči učinek poslov, sprememb uteži zaradi cen in novih parametrov. Preveri, ali negativni prispevek varovanja ostane tudi v drugih scenarijih. Enaki deleži tveganja ne odpravijo likvidnostnega tveganja, tveganja nasprotne stranke ali poravnave in ne upravičijo povečanja navidezno mirne naložbe z zastarelimi cenami.